Vstop in noviciat

Kadar Bog kliče ...
Bog kliče na zelo različne načine. Zanesljivo znamenje poklicanosti je, če kdo v srcu čuti Božje povabilo, naj se izroči samo Njemu. Gre za povabilo, ne za ukaz! Kakor se morata za zakon odločati oba zakonca, tako je tudi za redovniški poklic potreben svoboden in velikodušen odgovor poklicanega.

Kam pa kliče Bog?
Veliko ljudi se odloči slediti Božjemu klicu, biti posebej blizu Kristusu. To pa še ne pomeni, da jih Bog nujno kliče v kartuzijo. Za kartuzijanski poklic je potrebno čutiti tudi hrepenenje po izključno molitvi in tišini posvečenem življenju ali pa jasen, čeprav pogosto nerazumljiv klic ravno h kartuzijanskemu redu.

Odločitev
Za vstop v samostan, ki je največkrat brez vsake vnaprejšnje gotovosti, razen te, ki nam jo daje vera, je potrebno nemalo poguma. Jezus dopušča to negotovost, ker želi, da bi se odločali le zaradi njega, brez preračunavanja. Eno pa je gotovo: nihče, kdor je iz ljubezni do Boga naredil ta korak, se še nikoli ni pokesal.

Sposobnost
Kandidat mora biti seveda najprej veren katoličan z urejenim verskim življenjem in vsaj osnovno versko izobrazbo. Poleg tega mora biti telesno in duševno zdrav, sposoben tako za samotarsko življenje kot za življenje v skupnosti ter pripravljen izpolnjevati vse dolžnosti, ki jih narekuje njegov stan, in vse, kar mu naložijo predstojniki. Med lastnostmi, ki naj jih kandidat za samotarsko življenje prinese s seboj, je kar najbolj pomembna sposobnost zmerne in trezne presoje. Kandidate, mlajše od 20 in starejše od 45 let sprejemamo le izjemoma. Razen tega mora imeti menih v klavstru dovolj splošne izobrazbe, potrebne za duhovniško posvečenje, posluh za petje, pred vstopom v noviciat pa si mora pridobiti tudi zadostno znanje latinskega jezika. Najvažnejši pogoj pa je: Boga mora ljubiti bolj kot sebe.

Sprejem
Kdor čuti željoda bi se pobliže seznanil z našim življenjem, ima možnost, da nekaj tednov razdeli življenje bratov ali patrov v celici pod vodstvom magistra novincev. Če se odloči za vstop v samostan, o njegovem sprejemu odločata magister in prior. Nekaj dni po vstopu dobi črn postulantski plašč in kapico, ki ju nosi pri skupnih liturgičnih vajah. Postulat traja vsaj 3 mesece in ne več kot eno leto. Če po izteku tega časa kandidat vztraja pri svojem sklepu, v kapitlju prosi, da bi ga sprejeli "na preizkušnjo v meniški obleki kot ponižnega služabnika vseh". Zbor menihov tajno glasuje o njegovem sprejemu, odločitev pa je v rokah priorja. Prošnja in glasovanje spremljata tudi vsako nadaljnjo stopnjo meniške vzgoje.

Noviciat
V času noviciata, ki traja dve leti, nosi novinec belo meniško haljo s krajšo kukulo, pri skupnih vajah pa čeznje še črn plašč. Čeprav obdrži lastništvo nad svojim imetjem do slovesnih zaobljub, nima pri sebi v celici nič svojega, in sicer zato, da bi mogel hoditi za golim Kristusom. Bratje se morajo proti koncu prvega leta noviciata odločiti bodisi za življenje konverza bodisi za življenje donata. Novinci, kandidati za patre, pa v drugem letu začnejo teološki študij, ki poteka znotraj samostana in je prilagojen našim razmeram.

Zaobljube
Po končanem noviciatu menih izpove zaobljube stanovitnosti, poslušnosti in spreobrnjenja nravi za tri leta. Menihi v klavstru v tem času še ostanejo pod vodstvom magistra novincev, bratje pa prav do slovesnih zaobljub. Po treh letih menih obnovi zaobljube še za dve leti, nakar je, če se izkaže pripravljen, dopuščen k slovesnim zaobljubam, ki ga vežejo do smrti. Pravila pravijo, naj menih, preden se nepreklicno obveže z zaobljubami, "temeljito premisli, ali se zares hoče izročiti Bogu za vedno". Čeprav menih nepreklicno javno obvezo naredi šele po sedmih letih preizkušnje, in čeprav v dveh letih noviciata novinec lahko kadarkoli svobodno odide, kljub temu že pri vstopu veljajo Jezusove besede: "Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo." Kdor bi vstopil zgolj z namenom, da poskusi, ne bi poskusil ravno bistva kartuzije, ki je v brezpogojni izročitvi Bogu.