Skupnost

Skupnost samotarjev

Očetje ustanovitelji našega reda so šli za lučjo z vzhoda, to pomeni, da so se ravnali po zgledu starih samotarjev, ki so se docela posvetili življenju v molku in duhovnem uboštvu. Toda našim prvim očetom je bila dana tudi posebna milost, da so v puščavniško življenje uvedli vsakodnevno skupno bogoslužje ter predvsem ob nedeljah in slovesnih praznikih bratsko sožitje. To ravnotežje med samoto in skupnim življenjem je omogočalo, da je naš red mogel ohraniti ideal samotarskega življenja skozi stoletja.

Nedelje in prazniki

Bratsko občestvo pride v večji meri do izraza ob nedeljah in slovesnih praznikih. Pri konventni maši morejo duhovniki somaševati, skupaj v cerkvi pojemo tudi tretjo, šesto in deveto molitveno uro. Po seksti imamo v refektoriju skupno kosilo, ko jemo tiho, nekdo pa med tem glasno bere duhovna besedila. Po noni se zberemo v kapitlju, kjer imajo patri skupni pomenek do večernic. Bratje imajo tak pomenek enkrat mesečno, ob drugih nedeljah in praznikih pa ta čas preživijo v celici.

Sprehod

Enkrat tedensko imajo menihi v klavstru daljši sprehod zunaj samostanskih zidov. Tedaj hodijo v parih, in sicer menjaje, da vsak lahko govori z vsakim. Bratje imajo tak sprehod enkrat mesečno, če to želijo. Razen teh sprehodov in drugih nujnih primerov (npr. če moramo k zdravniku) menihi nikoli ne zapustijo samostana. Starši in sorodniki jih morejo obiskati vsako leto enkrat za dva dni skupaj ali pa dvakrat po en dan.