Bratje

Dve različni poti

"Poglavitna želja in cilj našega poklica sta: v tihoti in samoti najti Boga" (Pravila). K temu edinemu cilju stremijo kartuzijani na dva različna načina: kot menihi v klavstru (patri) ali kot menihi-laiki (bratje).

Samota bratov

Bratje-laiki "živijo v lastnem okviru samotarsko življenje; z delom podpirajo samostansko skupnost v tistih potrebah, ki so jim posebej zaupane. Zaradi njihove pomoči se morejo menihi v klavstru bolj neovirno zadrževati v tišini celice" (Pravila). Bratje posvečajo ročnemu delu več časa kot patri, vendar ne več kot sedem ur na dan. Njihovo delo je porazdeljeno tako, da dela vsak sam, kolikor je mogoče v tihoti. "Duhovna zbranost pri delu bo brata vodila h kontemplaciji... Življenje brata je urejeno prvenstveno tako, da, zedinjen s Kristusom, ostaja v njegovi ljubezni. S pomočjo milosti svojega poklica naj si torej z vsem srcem prizadeva gojiti trajen spomin na Boga, bodisi v samoti celice bodisi pri svojih opravkih" (Pravila). Bratje živijo v posebnem delu samostana v dvosobnih celicah.

Hrana in post

Hrana je dobro pripravljena in obilna. Mesa, razen ribjega, menihi nikoli ne jedo. Enkrat tedensko, navadno ob petkih, imajo tisti bratje, ki to želijo, "abstinenco", ko preživljajo dan le ob kruhu in vodi. V adventnem in postnem času jedo samo enkrat na dan in se odrečejo tudi mlečnim jedem. Ob dnevih, ko opravljajo kako naporno delo, smejo zajtrkovati. Zaradi večje količine fizičnega dela je postna postava bratov manj zahtevna kot postava patrov. Novinci se privajajo k postu postopoma pod vodstvom magistra novincev.

Donati

Prvim bratom - "konverzom", se je sčasoma pridružila še druga skupina, ki jo imenujemo "donati". Le-ti ne izrečejo zaobljub, pač pa se iz ljubezni do Kristusa z medsebojno pogodbo izročijo redu. Ker živijo meniško življenje, tudi njim pravimo "menihi". Samostanu so v veliko korist in oporo, ker včasih opravljajo naloge, ki bi konverze ovirale pri izpolnjevanju njihov postav.